Dom Anice Černejeve

Pesnico Anico Černej so jeseni leta 1943 aretirali Nemci in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer je zbolela. Kljub bolezni je bila voditeljica zaprtih Slovenk. 3. maja 1944 je umrla v  podružnici taborišča Neubrandenburg. Na hiši morda nikoli ni bilo obeležja, vsaj domačini se ne spominjajo.

Anica Černej. Wikipedija.

EŠD 7071

»Milena Mohorič, 39-letna profesorica, po ilegalnem aktivističnem delu, internaciji in zaporu – v partizanih načelnica odseka za prosveto pri predsedstvu SNOS-a- Besedilo je nastalo jeseni 1944 v Kočevskem Rogu, ko je avtorica izvedela, da je v nemškem koncentracijskem taborišču Ravensbrück umrla njena prijateljica Anica Černej. Objavljeno je v njeni zbirki Samotni breg, 1947, str. 75. Fe 154.
    Žarek

Na steze v gozdu pada zlato listje
v jesenskem vetru zrak krog nas drhti
le skal zeleni mah nam je zavetje
skrivnostno čas tu mimo nas beži. 
Glej, žarek sonca je prodrl skoz veje
in spomnil me je davnih skupnih dni.
Bilo je, kot da tvoj nasmeh me greje
v nekdanjem ognju sijejo oči. 
Spominjam se, kako sedeli često
sva v vetru pod  cvetočim varstvom vej.
Tam zunaj je bučalo belo mesto –
življenje neslo naju je naprej. 
Pred sabo vidim te, pozdrav z rokó
pošiljaš zvesta iznad zlatih mej –
Kurir je stopil k meni pod drevo:
Veš, da je umrla Anica Černej?«
.
 (Boris Paternu, Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Druga knjiga, Partizanske, Novo mesto: Dolenjska založba in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995, str. 522)