Celje, pokopališče, Jože Arnšek

Arnšek Jože: SIstory: Ime in priimek: Jožef Arnšek, Oče: Peter, Datum rojstva: 00. 00. 1903, Kraj rojstva: Videm, Krško, Kraj bivanja:
Sevnica, Stara občina: Sevnica, Nova občina: Sevnica, Poklic (soc. status):
uradnik, Datum msrti/izginotja: 16. 10. 1941, Kraj smrti/izginotja: Kraljevo, Država pokopa: Srbija.

Med 15. in 20. oktobrom 1941 so Nemci v Kraljevu iz maščevanja postrelili
2190 moških, žena in otrok, ker so četniki in partizani v skupni akciji ubili 14
in ranili 10 vojakov Wehrmachta. Za to maščevanje so se odločili po čudni nemški
matematični formuli: streljanje sto Srbov za mrtvega in petdeset za ranjenega
Nemca.

   »Ustreljeni pa so bili v Kraljevu še naslednji možje slovenske narodnosti
ki niso bili zaposleni v železniški delavnici:23. Jožef Arnšek, krojač

[…]

       Jože Arnšek

Jože Arnšek je bil po poklicu krojač in je delal v Sevnici, pozneje v Celju
kjer se je zaposlil v delavski zbornici. Rodil se je leta 1903 na Blanci.
Poročil se je z Anico Babič.

    Arnšek je moral po službeni dolžnosti zastopati delavske pravice in ker je
bil sam delavec, je občutil tudi potrebo, da se vsak delavec zaščiti. Njegov
okoliš je bil precej obširen. Zajemal je Celje, sosedne Štore in Liboje. V Celju
ni nikoli prenehal boja za delavske pravice. V letih 1939, 1940 in v začetku
1941 pa se je še okrepil. Posebno poudarjeno je bilo mezdno gibanje, ki se je
najbolj razvnelo v tovarni Westen. Vodstvu tovarne to seveda ni bilo všeč, zato
ni čudno, da se je hotelo znebiti nadležnega delavskega zastopnika, brž ko so se
pojavili nemški okupatorji v Celju.

   Arnška so kar takoj zaprli v kapucinsko cerkev in ga tam mehčali s svojimi
znanimi prijemi. Konec junija 1941 so ga premestili iz Celja v meljsko vojašnico
v Mariboru, kamor so prignali tudi njegovo družino. V nemškem razvidu izgnancev
lahko čitamo, da so 1. julija 1941 izgnali Jožefa Arnška, njegovo ženo ter
sinova Marija in Cirila.

    Ciril je bil najmlajši in še v plenicah, bilo mu je komaj dva meseca in dva
dni, ko so ga, dojenčka, njegovo mamo, njegovega bratca in očeta Jožefa izgnali
v Srbijo. V Sevojnu pri Užicah so jih predali nemškim vojakom, ti pa so jih
zaprli. Po nekaj dneh so jih nagnali delat na polje, na nekake grajske njive, in
sicer pod nemškim nadzorstvom. Po kakih treh tednih so nemški vojaki nenadoma
izginili. Nemcev kratko malo ni bilo več. Arnškovi so še naprej hodili delat na
polje, a hrane jim ni nihče več dajal. Morali so sami poskrbeti zanjo.
Zamenjevali so, kar so rešili pred nemškim okupatorjem v Celju. Kmalu je pošel
denar in vse, kar so imeli vrednega. Pa so se odselili v Aleksinac. Tu je dobil
oče Jože v rudniku delo kot vozač. Delal je v njem od 5. avgusta do 1. septembra
1941, ko se je podrl rov  in je moral Arnšek na svetlo po pomožnih rovih. Lahko
si mislimo, da je bilo delo v rudniku za mojstra šivanke pretežko. Končno je
Arnšek dobil delo v tovarni letal v Kraljevu. Mogoče bi bilo bolje, da bi ostal
v Aleksincu.

   Družino je spravil v Trstenik, kjer je bilo več Slovencev. V Kraljevu je bil
sam, ob sobotah pa se je vozil v Trstenik in se v ponedeljek vračal na delo v
Kraljevo. Samo štirikrat je odšel iz Kraljeva v 29 km oddaljeni Trstenik. V
soboto, 4. oktobra 1941, Arnšek ni mogel v Trstenik, ker so ga Nemci z delavci
tovarne  letal zaprli v zloglasno lokomotivsko halo sosednje železniške
delavnice. Arnšek je ženi Anici še 3. oktobra 1941 napisal pismo in jo prosil
naj mu kupi kruha in jajc, da bo tako ceneje in laže živel v Kraljevu, ker se mu
je zdela hrana v gostilni predraga. 

[…]

   Seveda pismo Jožefa Arnška ni moglo v Trstenik po pošti. Zloženo je bilo v
četverokotnik, na licu je bilo napisano na črtanem, iz zvezka iztrganem papirju
G. Arnšek Anica, Trstenik. Kako je pismo prišlo v Trstenik in v roke Anici
Arnšek, bo ostala skrivnost. Saj je bilo takrat Kraljevo več kot štirideset dni
obkoljeno od domoljubnih čet, partizanov in četnikov. Prijazen človek je moral
pismo prenesti dosti pozneje, po oktobrski tragediji v Kraljevu.

    Kakorkoli je pismo prišlo v Trstenik, Anica Arnšek ga je dobila in ga zvesto
čuvala do smrti. Bilo je zadnje pismo njenega Jožeta.

    Je kaj slutil, da drugi dan, v soboto 4. oktobra 1941, ne bo mogel oditi iz
Kraljeva, ki so ga nemški okupatorji spremenili v črno mesto žalosti?

    Anica Arnšek in druge Ane, Angele, Pavle, desetine, stotine in tisoče žena
mater, sester, zaročenk je v začetku verjelo govoricam, ki so jih razširili
Nemci, da so zaprte delavce v umetni megli prepeljali na delo v vzhodne kraje
Nemčije. Nekatere so takoj doumele, da je to laž, druge pa se niso hotele
odpovedati upanju, da bodo svoje može, sinove, brate, zaročence zopet kdaj
videle in objele.

    Anica Arnšek je že zgodaj spoznala, da je vsako upanje jalovo, in je hotela
takoj domov v Slovenijo. Oskrbela se je s potrdilom župnijskega urada v
Trbovljah, da sta njen oče Jožef in njen ded iz Trbovelj, da sta njena mama in
babica iz Dola pri Trbovljah, da so vsi rimskokatoliške vere in res arijci. S
tem potrdilom je decembra 1941 v Kraljevu pri nemški vojaški komandi dobila
prepustnico za pot v Beograd. Anica je mislila, da se ji je s tem odprla pot
domov. Ostalo je pa le pri želji. Nemški oblastniki so taka 'arijska' potrdila
sicer zahtevali, a samo za domačo uporabo. Bila so brez posebne vrednosti.

   S svojima fantoma se je morala vrniti v Trstenik. Tu so se pridružili
slovenski koloniji, ki so jo vodili Hrastljevi, Fleretovi, Rozmanovi in drugi.
Štela je kakih trideset družin, v njej so se po enkrat na dan hranili iz
skupnega lonca. Anica je pomagala v kuhinji, da je zaslužila obed zase in svoja
fanta. Sin Marijan je pomagal v papirnici, raznašal časopise ter po svojih
skromnih močeh prispeval sredstva za življenje materi in bratcu, ki je bil še v
njenem naročju.

   25. avgusta 1942 je dobila Anica v rimskokatoliški cerkvi v Kraljevu mrliški
list za pokojnega moža Jožefa Arnška. Z njim je lahko dokazala, da je bil njen
mož ustreljen 16. oktobra 1941 kot talec. Tako je lahko prosila za pokojnino po
umrlem možu. V okrnjeni Srbiji je pri srbskih oblasteh veljalo, da so vsi
ustreljeni talci izgubili življenje pri delu, in so jim avtomatično prišteli
deset službenih let. Vprašanje pokojnine in podpore so reševali hitro
zadostovali pa sta pri velikih življenjskih stroških le za majhen del
vsakodnevnih potreb, posebno če so bili v družini še nedorasli otroci.

   V Trsteniku je družina pokojnega Arnška životarila v tegobah in pomanjkanju.
Dočakala pa je dan osvoboditve in se lahko vrnila v rodne kraje.«

(Rudi Steinbücher, Oj, zdaj gremo /Slovenski izgnanci v Kraljevu/, Ljubljana:
Založba Borec, 1988, str. 100, 118–120)