Balohova hiša, Doline nad Učakom

Ploščo so vzidali 22. 7. 1969.

EŠD 13769: nič o plošči!

.

    »Ob dnevu vstaje slovenskega naroda in v okviru občinskega praznika obč[i]ne
Domžale je ZB Blagovica pod pokroviteljstvom občinskega združenja ZZB NOV
Domžale odkrila spominsko ploščo staršem Baloh v Dolinah pri Trojanah. 

To je bila skromna, pa vendar svečanost, ki se je slehernemu, ki je bil
prisoten, vtisnila v spomin. Predsednik občinskega združenja ZZB NOV Domžale
Alfonz Avbelj-Savo in tajnik  ZZB NOV Izlake sta v svojih govorih nazorno
prikazala strašen dogodek 18. maja 1944, ko sta pod nemškimi kroglami končala
življenje zakonca Baloh iz Dolin pri Trojanah, kjer danes, sredi opojno dehtečih
gozdov še stoji njuna hišica. V njej je sedaj gostišče, ki ga vodi njun sin z
družino. 

    Oba sta bila iz Tuhinjske doline: oče Franc je bil doma iz Zgornjega
Tuhinja, mati Frančiška pa iz  Špitaliča. Komaj šest let sta živela na domačiji
v Dolinah, kjer se jima je rodilo pet otrok. Z dnino sta prigarala ta njun dom
kjer ju je zatekla druga svetovna vojna. Vedela sta, kje je njuno mesto in njuna
domačija je nudila zatočišče in vsestransko pomoč že prvim aktivistom in
partizanom. 

    Očeta Franca so že 1942 zaprli v Borl pri Ptuju. Takrat se je še vrnil
domov, koder ga je čakalo še več dela. Pa je ponovno padel v zapor v Kamnik.
Javka pa je delovala naprej - mati Francka je skrbela za otroke in za borce. Ko
se je oče vrnil iz zapora, sta še z večjo vnemo nadaljevala vse do usodnega dne.

    Oče Franc je sam odnesel pošto v dolino, da bi pravočasno prispela v roke
našemu človeku. Oddal jo je in se vračal domov. A vrnil se ni nikoli. Prestregli
so ga Nemci in raztrganci. Ker očeta ni bilo pravi čas nazaj, je mater
zaskrbelo. Poslala mu je nasproti otroka. Ni se vrnil. Ne prvi sin, ne drugi in
ne hčerka Vso v skrbeh za moža in otroke so jo iznenadili Nemci in raztrganci z
naperjenimi puškami. Kričali so nanjo, naj pove, kje je mož, kje so partizani. 

    To je bilo tistega strašnega dne, ko se je odigral gnusen zločin v
Orehovici, kjer so Nemci 15 nedolžnih ljudi zažgali v njihovih domovih.
Pretepeno in izmučeno mater so odpeljali, ne meneč se za male otroke, ki so bili
še doma. Za šolskim vrtom v Izlakah, kamor so jo odpeljali, sta se zadnjič
videla - mož in žena - aktivista, tokrat mučenika. Zadnji pogled skrbnih staršev
in zavednih Slovencev je onemel za šolskim vrtom, kjer so ju 18. maja 1944 po
zverinskem mučenju ustrelili, njuno domačijo izropali, otroke pa pretepli.
Poslej je za vse, razen za Ivana, ki so ga tudi zaprli, skrbela stara mati.« 

    Ob odkrivanju spominske plošče Balohovima rodoljuboma in aktivistoma je
krajevni odbor ZB NOV Blagovnica organiziral kulturni spored z recitacijami in
pesmimi, ki jih je zapel  pevski zbor pod vodstvom Staneta Habeta. Za zaključek
pa je Mojca Avbelj prebrala stihe, ki jih je tistega jutra ob kmečkih opravilih
napisala Ana Celestina z Zavrha pri Trojanah. Niso bili kdove kako umetniški
prišli pa so iz srca in so živo ponazorili strašni dan za Balohove -18. maj
1944. 

  Vsi. ki so se udeležili spominske svečanosti v Dolinah, so se š e dolgo
zadržali pri tovariškem pogovoru pri skupnem kosilu. ZZB NOV Blagovica se je
dostojno poklonila spominu dveh trdnih zavednih aktivistov, ki sta darovala
življenji, da bi se ohranilo življenje. 

Marija Ivkovič, Ponosno in pokonci sta stopala …, Občinski poročevalec
Glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva občine Domžale, Leto VIII, št. 7
Domžale, 15. septembra 1969, str. 6/20. Elektronski vir:
Občinski
poročevalec, št. 7, 1969, str. 6/20 Dostop: 4. 3. 2024.

Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžalski
občini, Domžale: Kulturna skupnost, Občinski odbor ZZB NOV, 1979, str. 87.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 190.