Grob žrtev požiga vasi Podbeže

»Tone Ivančič-Kusov, Smrekar, Orana, 40-letni kmet iz Brkinov, pozneje partizanski učitelj in referent za propagando.

[…]

Tone Ivančič-Kusov (gl. spredaj). Besedilo je nastalo na pokopališču v Hrušici maja 1944, ko so Nemci požgali vas Podbeže, ljudi zaprli v skedenj ter jim s strojničnimi rafali pokosili noge, da so živi zgoreli.

Rokopis hrani avtorjeva sestra. Če 17.

Podbeške žrtve

Štiriindvajset jih je bilo.

Zdaj ni jih več.

Na vse, kar se je zgodilo ostal je le spomin boleč.

Zasut je grob le mrtvi v njem ne spijo

in vsako noč opolnoči

nazaj domu hitijo.

Na mesto tja, kjer so prelili kri kjer živi so zgoreli med plameni in krvjo

za večno onemeli.

Kaj praviš ti, nemška mati kako gledaš ti na ta zločin ta pokol nedolžnih žrtev ki ga je zagrešil tvoj sin?«

(Slovensko pesništvo upora 1941–1945, Druga knjiga, Partizanske, Izbral in uredil Boris Paternu, sodelovala Irena Novak-Popov, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto Dolenjska založba, V Ljubljani: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete 1995, str. 33, 37)