Francka Zupančič

Memoria per l'attivista OF Frančiška Zupančič, uccisa da i cittadini locali di Kleč vicino a Ljubljana il 29 novembre 1944. La pietra fu scoperta il 30 novembre 1963.

Fonte: Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, p. 38.

Sistory indica Nome e Cognome: Frančiška Zupančič, Padre: Janez, Madre: Frančiška, Di casa: Vračeva, Data di nascita: 21. 01. 1907, Luogo di nascita: Spodnji Kašelj, Luogo di residenza: Zgornji Kašelj, Comune antico: Polje, Comune nuovo: Ljubljana, Data di morte/comparsa: 29. 11. 1943. Luogo di morte/comparsa: vicino a Kleč, Luogo di sepoltura: Polje.

• • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • • -Domnevno mrtvo žrtev so morilci zgrabili in vrgli v Ljubljanico. Čudno
                                                            se jim je zdelo, da niso slišali vodnega pljuska, toda pogledati niso več
                                                            utegnili, če truplo ni morda padlo na suho. Niže ob Lj. ob Ljubljanici, že na desnem
                                                            bregu Save, so Nemci stražili železniško progo. Začeli so odgovarjati na
                                                            domobranske strele. Pridružili so se jim še fašisti z železniškega prelaza v
                                                            Zalogu in s kašeljskega mosta. Ne eni ne drugi pa niso vedeli, zakaj in na koga
                                                            streljajo.

Najhuje so se prestrašili domobranci, misleč, da so prihiteli partizani
Francki na pomoč. Pustili so žrtev ob bregu Ljubljanice in zbežali s kraja umora
na dogovorjeno mesto. […]

Medtem ko so domobranci iskali Štefana Aliča, je Francka ležala v
globoki nezavesti. Po dveh urah pa se je okoli ene po polnoči prebudila. Dolgo
je tipala okoli sebe in naporno razmišljala, kje je in kaj se ji je zgodilo. V
glavi je čutila strahotne bolečine. Ni je mogla dvigniti; da bi vstala, niti
misliti ni bilo. Z obema rokama se je prijela za glavo in se skušala opreti na
komolce, da bi se razgledala okoli sebe, a ni šlo. Začela se je plaziti v breg
kar po vseh štirih, kakor žival. […] Niže ob poti ob Ljubljanici je več hiš. […]
Franckin dom v Spodnjem Kašlju pa je kakšnih deset minut oddaljeno od kraja
kjer je obležala. […] Začela se je plaziti k prvi hiši, ki je bila le nekaj
deset metrov od nje. […] Toda trkala in čakala je zaman […] Zaradi nočnega
streljanja so bili ljudje tako prestrašeni, da se niso upali ganiti. […]

Na smrt utrujeno Francko je prevzela groza, kaj bo z njo, če se
vrnejo domobranci. […] Domislila se je Jurkove hiše, zadnje v vrsti, že čisto
spodaj na ovinku poti. […] V zadnjem hipu so jo potegnili v hišo. Za ovinkom so
že odmevali koraki domobrancev.

V veži je Francka nezavestna obležala. […]

Jurkovi niso vedeli, kako bi pomagali na pol mrtvi znanki.
Vznemirjala jih je tudi misel, kaj bo, če odkrijejo domobranci sledove, ko se je
njihova žrtev plazila k hiši. […]

Francki so s toplo vodo izmili obraz, več si niso upali, in bedeli
pri nji do jutra. Ko se je zdanilo, so poslali po njene sorodnike. […]

Franckini sorodniki so poslali v Polje po dr. Rihardu Gregorčiča, ki
je zdravil ranjene in bolne partizane in aktiviste. Takoj je prihitel in nudil
Francki vso pomoč. Počasi se je toliko zavedala, da je lahko opisala gnusni
zločin. Franckin brat Anton Zupančič, poročen v Zalogu št. 100, ni hotel pustiti
sestre v bližini strašnega dogodka. Proti večeru je prišel z vozom ponjo in jo
dvignil z divanom vred.

[…]

Teden dni je Francka trpela neznosne bolečine. […] Sorodniki bi jo
radi prepeljali v ljubljansko bolnišnico na oddelek za vojne poškodbe, a so
vedeli, da jim domobranci ne bomo dali dovoljenja za prevoz skozi blok.  Po enem
tednu se jim je končno posrečilo, da so jo s pomočjo nemških vojakov  prepeljali
po stranskih poteh ob Savi v Ljubljano in jo oddali v bolnišnico. […]

Francka Zupančič se je zdravila na oddelku za vojne poškodbe že od
12. oktobra 1943. […]

Dne 29. novembra 1943 se je okoli 11. ure  ustavil znani vojaški
avtobus iz Polja pred splošno bolnišnico v Ljubljani. Iz njega so izstopili
trije domobranci in odšli najprej v zavod za gluhoneme nasproti bolnišnice. […]

Nekaj časa je bil Zakovšek sam v avtobusu, nato so privedli še
Francko. Dva sta jo podpirala, da je lahko stopala, in ji pomagala v avtobus.
[…]L’autobus con Zakovško e Zupančiče è rimasto fermo davanti alla forza lavoro obbligata sull’altro lato del fiume Ljubljana po poche minuti dopo la sua uscita dall’ospedale. Dalla prigione, in «forza lavoro obbligata», i patrioti sloveni hanno portato anche un terzo arrestato: […]

Francka Zupančič non pensava più a se stessa. […] Quando l’autobus si avvicinava a Polje, le ha ancora detto: «Per una causa così grande, come ci battiamo, le vittime sono necessarie. Le accetto così come le hanno già accettate molti prima di me e le dovranno accettare ancora molti dopo di me.» […]

Quando è calato il buio, i patrioti polacchi hanno portato Francka verso Ježici. L’autobus si è fermato vicino a una vecchia galleria abbandonata a metà strada tra Ježici e Vižmarje, a circa mezza ora di distanza da Kleč. […]

I carnefici hanno tirato Francka fuori dall’auto e l’hanno gettata sotto la «martro». […] Urhovski e i patrioti polacchi sapevano che l’avevano già sparata una volta, ma si era ripresa. Per questo si sono sforzati di compiere più accuratamente il loro lavoro di sangue. Con i colpi di una pistola hanno frantumato la testa delle vittime.

Tutta la notte e ancora il giorno seguente Francka è rimasta sdraiata sotto il crocifisso nel campo di Polje. Solo la notte successiva i patrioti ježiški l’hanno portata nella cripta del cimitero di Stožiško e l’hanno gettata sulle bare per crocifissi. La cripta è stata chiusa e la chiave è stata portata via. […]«

(Štefanija Ravnikar-Podbevšek, Sv. Urh, Cronaca degli eventi della guerra di liberazione, Ljubljana: Borec, 1978, pp. 313–318, 363–365, LXIV [fotografie e testo sotto di esse])

---