Domžale, pokopališče, Skok Jože in Natalija

Jože Skok: SIstory: Ime in priimek: Jože Skok, Oče: Jožef, Mati: Barbara, Datum rojstva: 09.
12. 1901, Kraj rojstva: Ravnica, Kraj bivanja: Rodica, Stara občina: Homec, Nova
občina: Domžale, Poklic (soc. status): delavec, Datum smrti/izginotja: 28. 05.
1942, Kraj smrti/izginotja: Rodica, Država pokopa:
Slovenija.

»Maja 1942 je zadela našo
družino huda nesreča. Zaradi izdaje smo izgubili očeta, mojega moža. Neki
železničar iz Rodice je vzdrževal zvezo z Jesenicami. V pijanosti je izklepetal
da se pri nas in pri Bevku zadržuje Mira Tomšič. Mojega moža je videl pri Bevku.
Dne 27. ali 28. maja je gestapo z Jesenic, ki je vneto iskal Miro Tomšič, prišel
ob 8. uri zvečer aretirat Bevka, ob pol 12. uri pa mojega moža. Najprej so
svetili skozi okno, potem pa so začeli razbijati po vratih in zahtevali, naj
odpremo. Mož je hitro vstal. Še ko je bil na hodniku, je mrzlično razmišljal
kako bi ušel. Končno je odprl. Nemci so skočili v hišo in hitro pregledali, če
je razen domačih še kdo v hiši. Mož je skočil proti zadnjim vratom, da bi ušel
na pragu pa ga je pokosil rafal. Prvi rafal je šel komaj ped nad glavico
najmlajšega otroka, starega komaj 20 mesecev, ki je vstal v posteljici. Moža smo
položili na posteljo. Dobil je rafal v prsi. Nemci so odšli po zdravnika. Jaz
sem šla klicat svojega brata. On in mož Vide Plesničar sta šla po dr. Kremžarja.
Tudi Nemci, ki so se kmalu vrnili, so pripeljali s seboj zdravnika, nekega
Piriharja. Ta je dal možu injekcijo, da bi se zavedel. Nato so ga gestapovci
pričeli spraševati. Spraševali so ga, kaj ima 
s svojo ljubico Metko-Miro Tomšič, kje se shajata in kje je zdaj Metka.
Zdravnika dr. Kremžarja so Nemci odslovili. Potem so odšli. Mož je brž poslal po
Žabnikarja. Skupaj sta ugibala, kdo bi ga utegnil izdati, pa nista mogla
pogoditi. V tem so prišli Nemci v tretje. Medtem ko so stikali po hiši, se je
posrečilo Metodu Žabnikarju, da se je neopazno zmuznil iz hiše. Potem je prišel
rešilni avto. Ko so moža hoteli odnesti vanj, se je uprl. Pri tem se je pognal
kvišku. Tedaj je bruhnila kri iz njega. Omahnil je na posteljo in pričel
umirati. Nemci so odšli, mož pa je zbral še toliko moči, da se je od nas vseh
poslovil. Sebe in nas je tolažil, češ, saj niste bili nikoli vajeni dobrega, se
boste že preživeli. Tisto noč je revež čisto osivel. Ko je izdihnil, sem šla
klicat sosede, a si nihče ni upal priti k nam pomagat, da bi moža opravila. Vso
noč smo se stiskali okrog mrtvega, dokler se ni zasvitalo. Potem sem šla k
Rodetu in ga prosila, naj pripelje rakev. Moj brat je šel k župniku v Mengeš, da
bi rajnega pokopal, a ga ni našel doma. Pozneje nam je prišel povedat hlapec iz
Doma onemoglih, da je gestapo župniku prepovedal, da bi moža cerkveno pokopal.
Pokopali smo ga poleg groba naše štiriletne hčerke, ki je že prej umrla.«

(Izjava Natalije Skok
Rodica pri Domžalah, 1957, v: Stana Gerk, Ivka Križnar , Štefanija
Ravnikar-Podbevšek [ur.], Pod terorjem kamniškega
gestapa,  Slovenke v
narodnoosvobodilnem boju, I, Zbornik
dokumentov,  člankov in spominov
Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 432)

»Zaradi množičnih aretacij članov
partije in aktivistov OF je maja 1942 Metka izgubila zvezo s pokrajinskim
komitejem. Svoje težave je sporočila Lojzetu Bevku […] Bevk je po redni pošti
pisal temu železničarju na Jesenice, da Metka išče zvezo […] Odgovora ni bilo
pač pa so se 28. maja 1942 z Jesenic v dveh avtomobilih pripeljali gestapovci.
[…] Avtomobil z gestapovci v civilnih oblekah je zavil proti Bevkovi hiši, ki
jim jo je Schubert pokazal, avtomobil z uniformiranimi gestapovci pa na Jarše do
hiše Jožeta Skoka. Lojze Bevk je bil sekretar organizacije OF v papirnici in na
terenu, Jože Skok pa v tovarni Induplati v Jaršah in tudi na terenu. Oba sta
tesno sodelovala in oba sta imela zveze s Tomom Brejcem in Miro Svetino-Metko
(ki pa se takrat še ni pisala Svetina). To je bil razlog, da so gestapovci
udarili na ti dve zvezi hkrati, kajti na vsak način so hoteli uloviti Metko in
si s tem zaslužiti kakšno pohvalo, če ne celo odlikovanje.

Pri Skokovih so že vsi
spali, ko se je v bližini hiše ustavil avto. Prvi gestapovec je ves čas tiščal
brzostrelko skozi okno v sobo, drugi pa je butal na vrata in klical, naj
odprejo. Medtem ko se je Skok oblačil, so žena in otroci prosili gestapovce, naj
moža oziroma očeta pustijo doma. To je izkoristil Skok in planil proti vratom
kjer ga je prerešetala brzostrelka, da je padel čez prag. Gestapovci so hitro
spoznali, da so se prenaglili. Družini so ukazali, da ne sme nihče iz hiše, ker
se bodo vrnili z zdravnikom. Prišla sta dva zdravnika: po enega so šli Skokovi
otroci, drugega so poklicali gestapovci in se je pripeljal z rešilcem.
Gestapovci so želeli, da bi mu zdravnika vsaj toliko podaljšala življenje, da bi
ga lahko zaslišali. Medtem ko so pripravili nosila, je Jože Skok umrl na svoji
postelji, skozi katero je kapljala kri.«

(Tone Svetina, Noč v
hotelu Park, Ljubljana: Založba Borec, 1987, str. 308, 309)

---

»Leta 1943 se je
organizacija OF močno razmahnila. Delo je postalo bolj množično. Spomladi se je
ustanovila v našem rajonu organizacija SPŽZ. Mene je povezala v to organizacijo
tovarišica Ivanka Bevk-Mica. […] V naši hiši je bilo skladišče rajonske
mladinske intendance, ker je hči Boža delala po mladinski liniji. […] Dne 22.
marca 1944 so me aretirali. […] Zato sem si kar oddahnila, ko so naju s sestro
odpeljali na gestapo v Kamnik. […] Pri zasliševanju je bilo zelo
hudo.  […] Istega dne, ko sva prišli s
sestro v Begunje, so sodili skupini žensk z Jesenic, ki so podpirale partizane.
Naš transport je odšel iz Begunj v Ravensbrück 24. aprila. […] Taborišče so 30.
aprila 1945 evakuirali zaradi prodiranja Rdeče armade. Hodile smo vso noč in
drugi dan. […] Prišle smo k sreči v stik s slovenskimi vojnimi ujetniki, ki so
nam pomagali. da smo se lažje znašle. Domov sem se vozila mesec dni. Prispela
sem šele 1. septembra.«

(Izjava Natalije Skok
Rodica pri Domžalah, 1957, v: Stana Gerk, Ivka Križnar , Štefanija
Ravnikar-Podbevšek [ur.], Pod terorjem kamniškega
gestapa,  Slovenke v
narodnoosvobodilnem boju, I, Zbornik
dokumentov,  člankov in spominov
Ljubljana: Zavod Borec, 1970, 433, 434, 435)

»1376 Skok Antona Natalija, roj.
13. 6. 1902, Ravnica, Gorica, gospodinja na Rodici pri
Kamniku«

(Janez J. Švajncer
Partizanska spomenica 1941: Seznam nosilcev, Izdano v počastitev
20-letnice delovanja Vojnega muzeja Logatec, Logatec: Vojni muzej Logatec, 2017
str. 176) 

Opomba: Podatek o dnevu rojstva je
na nagrobniku drug (12.) kot v knjigi Partizanska spomenica 1941 (13.)