EŠD 10108 STARE ŽAGE - ŠPRAJCERJEV MLIN IN ŽAGA

Ob cesti, ki pelje iz Soteske proti Črnomlju stojita na koncu vasi v Starih
Žagah na desnem bregu Črmošnjičice nekdanja kočevarska žaga venecianka in mlin z
delno ohranjenimi napravami. V kleti enonadstropne zidane stavbe mlina (Stare
Žage 12) je še ohranjena kovačnica. Dostop je čez kamnit enoločni most.

Šprajcerjevi (Spreitzer) so bili eni izmed Kočevarjev, ki ob množični selitvi
Kočevarjev v Spodnje Posavje  leta 1941, tako kot še nekateri drugi, niso hoteli
prodati svojega premoženja italijanski družbi Emona, ampak so raje ostali doma
na svoji zemlji. V Starih Žagah so imeli kmetijo ter žago in mlin z dvema
mlinskima kamnoma. V enem so mleli samo koruzo, v drugem pa ostale žitarice. A
kar je bilo najbolj važno, bili so na svojem. Posestvo, kamor naj bi se
preselili, ni bilo njihovo, pa tudi vedeli niso, kaj jih tam čaka. Tako je
gospodar z dvema sinovoma ostal, ostali otroci pa so se izselili.

Gospodar je bil zelo napreden in je imel za takratne čase zelo sodobno žago.
Z zunanjega skladišča, kamor so kmetje pripeljali hlodovino, so jo delavci  po
tračnicah z vagončki pripeljali na mesto razreza. Žaga venecianka oziroma po
domače »gater«, je odvisno od vodostaja potoka žagala z enim, dvema ali več
žaginimi listi. Včasih tudi cel hlod naenkrat.

Na zunanji strani je bilo leseno pogonsko kolo, ki je vodo za pogon dobivalo
po lesenem koritu v katerem je bila preklopna naprava, ki je vodo usmerjala na
žagino ali mlinsko pogonsko kolo.

V kletnem delu žage so še danes vidne kovinske gredi z lesenimi jermenicami
ki so preko širokih usnjenih jermenov poganjale bodisi listno žago za razrez
hlodovine, krožno žago cirkularko za vzdolžno obžagovanje desk pa tudi čelilno
napravo, ki je čela desk poravnala in jih tudi obrezala na ustrezno dolžino.

Med drugo svetovno vojno  so žagali hlodovino v deske za potrebe partizanskih
objektov v Kočevskem Rogu. Tukaj so leta 1943 žagali deske tudi za Bazo 20, ki
so jo začeli graditi v gozdu nad Červanovo cesto pod Sokolskim vrhom.

Mlin in žaga sta danes vpisana v register kulturne dediščine, vendar, ker ne
obratujeta več, lastniki nimajo sredstev za njihovo vzdrževanje.