Bela pri Podkraju

Na marmornat, zgoraj prisekan blok, je pritrjena napisna plošča, ob blok je postavljen mitraljez. Spomenik je posvečen 8  borcem Vipavske čete, padlim v spopadu na tem mestu 15. 2. 1943. Avtor je Anton Tratnik, odkrit je bil 22. 7. 1977.

EŠD 24087

JSNP 105 (tu tudi literatura o spomeniku)

»                                                                                                      202.5
    Tisti večer pred strašnim jutrom so fantje v gostilni v Vrhpolju proslavljali … V partizane gredo, v slovensko vojsko, in spodobi se, da jih na to pot pospremi veselje …Veselje, pomešano s strahom in pogumom; ki te hromi in ti hkrati daje moč, da storiš nevsakdanja dejanja.
    Prenočili so nad Belo, v votlini na Brežcah, gor proti Višnjam. Še prej ko so se zjutraj zbudili, so bili že obkoljeni …
    Osem tisoč, pravijo, da je bilo, Italijanov, iz vseh vojašnic na Vipavskem. V treh dolgih kolonah so se iz Sanaborske strani previdno pomikali proti spečim partizanom - po cesti ob vodi Beli, po vrhovih na desni strani soteske in po nasprotnem pobočju med sotesko in Višnjami. Proti taborišču so se spuščali z vrha dol in lezli odspodaj gor. Spodnje so začutili zgornji, jih zamenjali za partizane in z bombami udarili po svojih. Ti so vžgali nazaj. Oboji pa po partizanih, ki so bili vmes. Zapokalo je še z vrhov z druge strani soteske.
     Oseminsedemdeset mrtvih Italijanov da je bilo in vsi partizani. Razen Janeza Petrovčiča - Metnga iz Bele. Navsezgodaj je šel iz vasi, da se priključi partizanom. V Ruštavi gmajni je spoznal, da so povsod okoli Italijani. Kam? 'Na drevo,' je pomisli, in pogledal tri košate borovce. ' Med vejami me ne bojo opazili …' A ti ne počene prav pod tisto drevo italijanski oficir, da gre na stran! Janez pomeri vanj, a patron v stari avstrijski puški mu ne vžge. Italijan se ozre za zvokom, odskoči in že s pištolo strelja nazaj. Počasi, od veje do veje, pada Janez z drevesa …
Še živega so privlekli v Belo. Za noge so ga privezali za kamion in ga vlekli do Podkraja. Še vedno je bil živ … 
   Padle partizane so peljali pokopat v Miren. Še danes počivajo tam, na italijanski strani pokopališča … (Tone Kobal - Jurčku)
                                                                                                           202.4
Suha zima je bila in nad hišo smo grabili listje. Celo dopoldne je pokalo, a nismo vedeli, kaj je. Le čudno se nam je zdelo - ves čas so vojaški kamioni vozili gor in dol, gor in dol. Z njih je na cesto curljala kri … (Matija Ukmar - iz Plavža)

Franc Černigoj, Znamenje na Gori, Ajdovščina: [samozal.] Franc Černigoj, 1999, str. 566−568.