Bastija,spomenik umrlim Primorcem in Hrvatom, Korzika

Po zavezniški zasedbi južne Italije je začela Badoglijeva vlada ponujati
svoje oborožene sile zaveznikom, da bi se udeležile bojev z Nemci, ki so odprli
novo fronto v Srednji Italiji. 

Na Sardiniji, Siciliji in v severni Afriki je bilo  okrog 30.000 Slovencev in
Hrvatov iz Primorske, Benečije in Istre, ki so tja prišli kot vojaki italijanske
fašistične vojske in ob kapitulaciji Italije prešli v sestav Badoglijeve vojske.
V veliki večini so želeli pristopiti v vrste NOVJ. Pisale so se številne
resolucije o tej nameri, o vprašanju vračanja Slovencev in Hrvatov, italijanskih
državljanov, so govorili tudi na pogovorih maršala Tita z generalom H.M.
Wilsonom in nato na sestanku Tita z Winstonom Churchilom 12. In 13. avgusta
1944. Ta se je načelno strinjal o njihovi vključitvi v NOVJ, iz operativnih
razlogov pa naj ne bi bilo mogoče razrešiti obveznosti  tistih, ki so bili
takrat s Sardinije že premeščeni na Korziko.

 Februarja 1944 so zavezniki odbrali skoraj 6000 pripadnikov posebnih
delovnih čet in jih v naslednjih treh mesecih premestili na Korziko,na Sardiniji
pa jih je ostalo okrog 2000. Prva je 14. februarja 1944 na Korziko odšla  354.
četa, sledilo pa jih je še 26. Te so imele med 111 in 225 mož. 1. februarja 1945
je na Korziki bilo 4741 slovenskih in hrvaških pripadnikov posebnih čet.
Pobudniki preselitve so bili baje italijanski oficirji zaradi vesti, da se v
jugoslovanski bazi v Bariju zbirajo enote in pripravljajo odhode prekomorskih
brigad v Jugoslavijo. Na Korziko so odšli tudi italijanski oficirji, katerim pa
so vojaki odrekli poslušnost in so bili ti vrnjeni na Sardinijo.

 Po preselitvi na Korziko so bili pripadniki posebnih bataljonov vključeni v
VII. ameriško armado, Sekcija severne baze(Northern Base Section, NORBS)
komandant je bil general J. P. Ratay, in sicer najprej v 2615., nato pa v 2698.
tehnični nadzorstveni polk (Technical Supervisor Regiment). Naloga enot na
Korziki, tudi posebnih delovnih čet, je bila priprava na inazijo v južno
Francijo. NORBS je bila zadolžena za popravilo cest, pristanišč, letališč
skladišč, vojašnic, telekomunikacij in  prevoze, za čuvanje vojaških objektov in
taborišč vojnih ujetnikov, avtočete, inženirske, intendantske in še posebne čete
za nakladanje bomb na letala. Čete so preoblekli v ameriške uniforme, jih
formirali po sistemu ameriške armade in jim dodelili svoje oficirje in
podoficirje. Ti so se do Slovencev in Hrvatov večkrat vedli žaljivo.  Izboljšale
so se tudi življenjske razmere, za svoje delo so prejemali plačilo. Glede hrane
so bili v začetku izenačeni z Američani, kasneje pa je bila hrana omejena.
Oficirji so imeli osebno orožje in  nosili posebne oznake. Dve četi sta bili
stražarski, imeli sta orožje in stražili skladišča, taborišča vojnih ujetnikov
in delno nadzorovali prometu. Ameriško poveljstvo jim je v začetku dovolilo
nositi značke z jugoslovansko zastavo in peterokrako zvezdo in izobešati
jugoslovansko zastavo z zvezdo, konec maja 1944 pa so tudi to
prepovedali. Uradno so se imenovale »Slav Companies«, to je »slovanske čete«. 
Ime jugoslovansko se je obdržalo na pokopališču, kjer so pokopani pripadniki
slovanskih čet, ki so se večinoma ponesrečili pri delu s strelivom in z
razstrelivom.

  Do 30. novembra 1944 je na Korziki umrlo 30 Primorcev in Istranov, od teh
le dva v bolnišnici ( zastrupitev in malarija), vsi ostali so se ponesrečili
predvsem pri prevozih streliva. V eni večjih nesreč pri kraju Biguli je zletel v
zrak kamion z razstrelivom. Šest umrlih so pokopali v skupni grob (Anton
Marinac, Simon Fatovič, Ivan Korič,Peter Medved, Ludvik Skočir in Anton
Stemberger)

Vir: S.Vilhar in A.Klun, Prva in druga prekomorska brigada, Nova Gorica, 1967

Vir-foto: M.Ivančič, Prekomorci, zgodbe o odisejadi Primorcev in Istranov
Koper, 2023

Vir: N. Troha, Slovenci in Hrvati v "slovanskih četah" na Sardiniji, Korziki
in južni Franciji (1944-1945), Prispevki za novejšo zgodovino XLVI-1/2006

Geslo: prekomorci123