Franc Markelj

Franca Marklja so umorili pristaši gestapovske Črne roke v noči na 31. 3. 1944.

v: 27 cm
š: 41 cm

Ploščo je izdelala Železarna Jesenice.

Plošče v muzeju nimajo v evidenci, iz Glasbene šole, ki je zdaj v teh prostorih, pa na poizvedovanje ni odgovora.

Arhiv ZB Jesenice

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 202.

EŠD 5366

.
»Napočil je 1. april 1944. leta. Na Jesenicah ni bilo nikomur do prvoaprilskih potegavščin. Šest skrivno umorjenih v eni noči je vneslo nemir tudi med nacistično misleče ljudi, Slovence in Nemce. Treba je vedeti, da so gestapovci skrbno čuvali skrivnost, kdo so črnorokci in kdo jih podpira. […]

    Pogreba umorjenega Franca Marklja se je udeležila velika množica ljudi. Pogrebni sprevod je bil dolg od upravne stavbe železarne do železniške postaje in je bil dotlej največji pogreb na Jesenicah. […]

   Drugi dan po pogrebu  so bili po jeseniških ulicah raztreseni listki, pisani na pisalnem stroju, z naslednjo vsebino:

  'Vsakogar, kdor se bo udeležil takega pogreba, bo doletela enaka usoda.'

  Franc Markelj je bil rojen 26. januarja 1904. leta na Jesenicah. Že kot štirinajstletni fant se je kot najstarejši v družini šestih otrok zaposlil v železarni. Markljeva žena Frančiška po uboju moža vse do osvoboditve ni dobila nobene podpore, le partizanski aktivisti so ji pomagali, da je lahko preživljala sebe in otroka. Njun sin Franc je šel po očetovih stopinjah in dela v železarni.

   Svakinja umorjenega Franca Rozalija Markelj mi je rekla: 'Ko je prispel telegram z Golnika, da je Franc umrl za zadobljenimi ranami, sem šla na Savo k Dežmanu, cerkovniku, in ga zaprosila, naj mu v spomin zvoni. Cerkovnik nikakor ni mogel razumeti, da je bil Franc še ves dan živ. Prepričana sem, da je sodeloval pri zločinu. Po vojni je z družino pobegnil v tujino. Zakaj? V tisti stanovanjski kasarni so bili vsi pobožni, le svak ni hodil redno v cerkev.

  Prav zaradi tega so ga klerikalci zatožili črnorokcem. Franc je bil skrben družinski mož in oče. Tako lepo sta se z ženo razumela, da ga vse do svoje smrti leta 1963 ni mogla pozabiti.'« 

(Jože Vidic, Po sledovih črne roke, Ljubljana: Založba Borec, 1982, 125, 126)