Bunker, Vogrsko

Kmetija
je bila ena od  središčnih točk, kjer so se zbirali prvi domoljubi in aktivisti
za osvoboditev ozemlja, ki je bilo priključeno Italiji po Rapalski pogodbi leta
1920. Spominsko ploščo so na pročelje postavili leta 1951.

Po polomu  vojske Avstro-Ogrske monarhije na reki Piavi leta 1918, so celotno
Primorsko zasedli Italijani in začeli s poitalijančevanjem prebivalstva, ki se
je temu upiralo na najrazličnejše načine.

Med
najvidnejšimi osebami na obeh družbenih polih sta bila France Bevk in Frančišek
Sedej Borgia.

Na
Barabonovi kmetiji je Peter Fornazarič v času vojne Italije z Abesinijo
(1935-1941) sezidal bunker z namenom shranjevanja pršuta, bele moke idr., kar so
italijanske oblasti zaplenjevale za vojsko, vendar prostor ni bil nikoli
uporabljen v ta namen. Leta 1939 je v bunkerju Peter začel z žganjekuho, ki je
bila pod Italijo prepovedana oz. strogo nadzorovana (posebna taksa, registracija
in zapečatenje kotlov). 

Zidarska
dela bunkerja je naredil sovaščan Ambrož Lutman, pri čemer sta bila zelo
previdna zaradi Italijanskih priseljencev (kolonov) v sosednji hiši, po domače
pri Centralovih.

Po napadu
na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je Italija maja 1941 vzpostavila nadzor še nad
Ljubljano in Dolenjsko z Belo Krajino. OF je 15. junija 1941 sprejela odločitev
o osvoboditvi Slovenskega Primorja, na kar so v to območje začeli prihajati
najpomembnejši aktivisti.

Razen
pomembne dejavnosti gibanja TIGR (1927-1941) se na Goriškem kot prvi zametek
upora  šteje srečanje na Kremancah nad Renčami,  8. julija 1941.

Drugo
zborovanje se je zgodilo 6. aprila 1942 na Skalnici  nad Solkanom, ko se je v
odpor vključila tudi KPS in vzpostavila novi Pokrajinski Komite KPS za Primorsko
v Slovenskem Primorju.

Začetek
organiziranega dela za Osvobodilno fronto na Vogrskem je treba videti v
ustanovitvi vaškega ali terenskega odbora OF  v začetku februarja  1942 v hiši
Oskarja Gorjana na Puščah, kjer je bil obrazložen program OF (pisanje parol
rezanje telefonskih žic, podiranje tel. stebrov, propaganda vključevanje novih
članov OF in velika konspiracija). 

Peter
Fornazarič in žena Olga (roj. Žižmond) sta dopustila in omogočala uporabo vseh
njunih prostorov na kmetiji, vključno s skrivnim bunkerjem.

Vhod v bunker  skozi šparget na drva, ki je bil v svinjaku, je bila  Petrova
domiselna ideja, bunkerja tako niso nikoli odkrili, kljub izdaji.

Kurišče špargeta je na pomični plošči na koleščkih, pod katerim so stopnice v
bunker. V bunkerju je  mizica z dvema stoloma,  postelja, radio, dve električni
pečici (bunker je imel že takrat električno napeljavo). Ob luknji za dimnik so
lahko postavili peč. 

Tomo Brejc je kot vodilni aktivist po prihodu na Vogrsko stanoval pri Olginem
stricu Feličeju Žižmondu (po domače Andrejčevih). Ko je prišel prvič na sestanek
zavednih žena, ki ga je sklicala Olga, je z njim  prišel tudi Julij Beltram.
Tedaj  mu je Olga  pokazala skrivališče pod špargetom. 

Nekega dne je Tomo Brejc zaupno povedal, da nujno potrebujejo ravno ta varen
prostor  za nekoga, ki prihaja iz Bele krajine. Nakar je že istega dne zvečer 
pripeljal Aleša Beblerja, ključnega človeka v NOB, poverjenika CK KPS in
poverjenika Izvršnega Odbora OF ter Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih
čet za Primorsko (1942-1944).

Na Barabonovi domačiji so v  času  od jeseni 1942 do pomladi 1943 delovali 
aktivisti OF: Tomo Brejc -Pavle, Aleš Bebler - Primož, Franc Leskošek  - Luka
Anton Velušček  - Matevž, Julij Beltram - Janko, Branko Babič - Vlado, Mirko
Bračič, Dušan Pirjevec  - Ahac in drugi.

Decembra 1942 se je na Vogrskem pojavil Ivan Kerševan - Črni Martin, ki je
kasneje izdal bunker na Vogrskem in številne  bunkerje ter  ljudi po celi
Vipavski dolini (300 ljudi).

Spomini
na preganstvo iz Goč (1943) - Vipavska.eu (javnost.si)  

10. marca 1943 je Črni Martin pripeljal na Vogrsko celo tržaško kvesturo na lov
    za Alešem Beblerjem, ki se je takrat skrival v bunkerju. Prišlo je 15 kamionov
    3 osebni avtomobili oficirjev, posebni avto z žarometom in dva z radiem. Kljub
    mučenju Olga po šestih urah preiskave ni izdala ničesar. Pretepeno in izmučeno
    so jo nato peljali v Tržaške zapore, kjer so jo soočili z možem Petrom, ki je
    bil zaprt od 11. januarja 1943, potem ko so zaradi likvidacije treh italijanskih
    vojakov  Italijani izvedli rastrelamento in je 2000 vojakov hodilo po
    hišah ter aretiralo 14 moških, med njimi tudi Petra. Takrat so v bunkerju ravno
    imeli sestanek Aleš Bebler, Anton Velušček, Franc Leskošek, Branko Babič, Dušan
    Pirjevec in Blaž.

Prav zaradi dobre kamuflaže vhoda skozi kurišče špargeta bunker  ni bil nikoli
odkrit.

Danes je v bunkerju Pr ' Barabonu urejen muzej o dogodkih in dogajanju krutega
vojnega časa med NOB, kjer obiskovalec doživi  opis primorskih ljudi v velikem
osvobodilnem boju  in plastično podobo razmer, ljudi, razpoloženja, politične
zrelosti in neomejene pripravljenosti na žrtve za osvoboditev domovine

Na lepše, oddaja
o turizmu. RTV SLO .

Julij Beltram: Vogrsko v ogledalu časa

Branko Babič: Primorska ni klonila - spomin na vojna leta.

Aleš Bebler: Čez drn in strn – spomini.

Jože Pirjevec: Partizani. 

Cita Bole Ferjančič: Prekomorke.

Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji.

RTV
SLO, Edinstveni bunker, v katerem so se zbirali aktivisti za osvoboditev
Primorske.