Dušan Bordon, Semedela

Bronasti doprsni kip publicista in partizana Dušana Bordona stoji na
kvadrastem kamnitem podstavku z vklesanim in črno pobarvanim napisom. Okoli
spomenika je urejena manjša gredica. Avtor kipa je kipar Jože Pohlen. Spomenik
je bil odkrit 23. maja 1975.

EŠD: 17080

Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978, str.
396.

Dušan Bordon Wikipedia

Primorski slovenski biografski leksikon. 3. snopič: Bor-Čopič. Gorica: Goriška
Mohorjeva družba, 1976, str. 105-106.

»Študent, revolucionar, partizan in žrtev fašističnega nasilja Dušan Bordon
se je rodil 16. decembra 1920 v Trstu. Oče Dragotin, doma iz Kavaličev pri Sv.
Antonu – Koper, in mama Ana Turk iz Marezig sta se preselila v Trst, kjer sta si
poskušala urediti znosnejše življenje, vendar sta se zaradi fašističnega nasilja
kmalu umaknila na Ptuj, od tam pa sta odšla v Ljubljano, kjer je Dušan obiskoval
ljudsko šolo in gimnazijo. Na Filozofski fakulteti je študiral romanistiko. Leta
1938 je začel izdajati časopis Slovenska mladina, katerega je urejal in pisal
članke pod raznimi psevdonimi. K temu delu je pritegnil tudi Karla Destovnika -
Kajuha. Priključil se je študentski brigadi na Hrvaškem, vendar se je kmalu
vrnil v Ljubljano, kjer je v ilegali ustanavljal partijske celice in organiziral
zbiranje orožja. 

       2. julija 1941 je Dušan obiskal starše. Zaradi izdajstva je bil aretiran
z bratom Radom, zaprt v Ljubljani in nato sta bila brata deportirana v
italijansko taborišče. Ker sta iz vsakega taborišča poskušala pobegniti, sta
bila leta 1943 premeščena v taborišče Renicci v Toskani. Nekaj dni pred
kapitulacijo Italije sta s skupino Slovencev pobegnila in po nasvetu domačina so
ostali v bližnjih gozdovih in se povezali s partizani. Dušan je sodeloval pri
ustanovitvi 24. garibaldinske brigade Pio Borri, bil je njen prvi politični
komisar. 

       Usodnega 13. aprila 1944 je s skupino partizanov napadel salojske fašiste
pri Samprocinu blizu kraja Caprese Michelangelo. Ti so se razdelili v dve
skupini in partizane nameravali obkoliti. Umik je kril Rus Pjotr, ker pa mu je
puška zatajila, je ostal tudi Dušan in sta tako oba padla, med umikajočimi
partizani je bil samo eden ranjen. Brat Rado je drugi dan poskrbel, da sta bila
padla pokopana v gozdu. Takoj po vojni sta bila prenesena na bližnje pokopališče
in leta 1973 v jugoslovansko kostnico v Sansepolcru. 

      Dušana se v Sansepolcru še danes spominjajo, in to ne samo zaradi jezika
temveč zaradi njegove svobodomiselnosti, upornosti, spoštovanja ljudi in
predvsem zaradi herojstva, ko je žrtvoval življenje, da je rešil sotovariše –
borce. 

      Po njem so leta 1972 poimenovali Osnovno šolo v Semedeli v Kopru.
Generacije »bordonovcev« poznajo življenje študenta, revolucionarja in borca za
pravice, kar si Dušan ob 100. obletnici rojstva tudi zasluži. Njegov brat Rado
partizan, pesnik, ki je po vojni živel v Ljubljani, je ob smrti brata napisal
pesem: 

POKOP 

Nikoli več ne bodo mi sijale 

dobrotne oči, mi usta govorila
ki marsikdaj so me potolažila
ko v meni so moči se že rahljale. 

Nikoli več ne bodo mi dajale 

prijazne roke v trudno dlan krepčila. 

Nič več ne bo uporna pest se bila 

na cestah, ki v svobodo so peljale. 

Slovo za zmeraj od življenja jemlje. 

In dasi usta so mu bleda, nema
prešinja jih nasmeh, kot da le drema. 

Zamolklo v mračni gozd zveni lopata 

in težke grude nedomače zemlje 

se zgrinjajo mi na srce in – brata.

Vojko Vodopivec, Revolucionar in žrtev vojnega nasilja /Ob stoti obletnici
rojstva Dušana Bordona/, Svobodna beseda, Letnik 7, št. 63, januar 2021, str. 5
Elektronski vir:
Svobodna
beseda, januar 2021, 5 Dostop: 29. 6. 2024).