Dušan Bordon, Semedela

Bronasti doprsni kip publicista in partizana Dušana Bordona stoji na kvadrastem kamnitem podstavku z vklesanim in črno pobarvanim napisom. Okoli spomenika je urejena manjša gredica. Avtor kipa je kipar Jože Pohlen. Spomenik je bil odkrit 23. maja 1975.

EŠD: 17080

Jakopič, Albert, ur. Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978, str. 396.

Dušan Bordon Wikipedia

Primorski slovenski biografski leksikon. 3. snopič: Bor-Čopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1976, str. 105-106.

»Študent, revolucionar, partizan in žrtev fašističnega nasilja Dušan Bordon se je rodil 16. decembra 1920 v Trstu. Oče Dragotin, doma iz Kavaličev pri Sv. Antonu – Koper, in mama Ana Turk iz Marezig sta se preselila v Trst, kjer sta si poskušala urediti znosnejše življenje, vendar sta se zaradi fašističnega nasilja kmalu umaknila na Ptuj, od tam pa sta odšla v Ljubljano, kjer je Dušan obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. Na Filozofski fakulteti je študiral romanistiko. Leta 1938 je začel izdajati časopis Slovenska mladina, katerega je urejal in pisal članke pod raznimi psevdonimi. K temu delu je pritegnil tudi Karla Destovnika - Kajuha. Priključil se je študentski brigadi na Hrvaškem, vendar se je kmalu vrnil v Ljubljano, kjer je v ilegali ustanavljal partijske celice in organiziral zbiranje orožja.

2. julija 1941 je Dušan obiskal starše. Zaradi izdajstva je bil aretiran z bratom Radom, zaprt v Ljubljani in nato sta bila brata deportirana v italijansko taborišče. Ker sta iz vsakega taborišča poskušala pobegniti, sta bila leta 1943 premeščena v taborišče Renicci v Toskani. Nekaj dni pred kapitulacijo Italije sta s skupino Slovencev pobegnila in po nasvetu domačina so ostali v bližnjih gozdovih in se povezali s partizani. Dušan je sodeloval pri ustanovitvi 24. garibaldinske brigade Pio Borri, bil je njen prvi politični komisar.

Usodnega 13. aprila 1944 je s skupino partizanov napadel salojske fašiste pri Samprocinu blizu kraja Caprese Michelangelo. Ti so se razdelili v dve skupini in partizane nameravali obkoliti. Umik je kril Rus Pjotr, ker pa mu je puška zatajila, je ostal tudi Dušan in sta tako oba padla, med umikajočimi partizani je bil samo eden ranjen. Brat Rado je drugi dan poskrbel, da sta bila padla pokopana v gozdu. Takoj po vojni sta bila prenesena na bližnje pokopališče in leta 1973 v jugoslovansko kostnico v Sansepolcru.

Dušana se v Sansepolcru še danes spominjajo, in to ne samo zaradi jezika temveč zaradi njegove svobodomiselnosti, upornosti, spoštovanja ljudi in predvsem zaradi herojstva, ko je žrtvoval življenje, da je rešil sotovariše – borce.

Po njem so leta 1972 poimenovali Osnovno šolo v Semedeli v Kopru. Generacije »bordonovcev« poznajo življenje študenta, revolucionarja in borca za pravice, kar si Dušan ob 100. obletnici rojstva tudi zasluži. Njegov brat Rado partizan, pesnik, ki je po vojni živel v Ljubljani, je ob smrti brata napisal pesem:

POKOP

Nikoli več ne bodo mi sijale

dobrotne oči, mi usta govorila ki marsikdaj so me potolažila ko v meni so moči se že rahljale.

Nikoli več ne bodo mi dajale

prijazne roke v trudno dlan krepčila.

Nič več ne bo uporna pest se bila

na cestah, ki v svobodo so peljale.

Slovo za zmeraj od življenja jemlje.

In dasi usta so mu bleda, nema prešinja jih nasmeh, kot da le drema.

Zamolklo v mračni gozd zveni lopata

in težke grude nedomače zemlje

se zgrinjajo mi na srce in – brata.

Vojko Vodopivec, Revolucionar in žrtev vojnega nasilja /Ob stoti obletnici rojstva Dušana Bordona/, Svobodna beseda, Letnik 7, št. 63, januar 2021, str. 5 Elektronski vir: Svobodna beseda, januar 2021, 5 Dostop: 29. 6. 2024).