Casoli, fašistično koncentracijsko taborišče Casoli (CH), Italija

Koncentracijska taborišča v
fašističnem okolju označujejo prostor, omejen znotraj perimetra, znotraj
katerega so različne kategorije zapornikov ločene v že obstoječih ali novih
strukturah. To so skoraj vedno enospolna področja, tj. moška ali ženska, in
redko mešana.

Kraji proste internacije so
občine prisilnega prebivališča za internirance, ki se lahko ponovno združijo s
svojo družinsko enoto. Očitno je, da so pogoji "internacije" v fašističnem
koncentracijskem taborišču bolj neugodni in kruti kot drugi: promiskuiteta
omejena svoboda gibanja, togi predpisi, ločitev od družinskega jedra, nadzor
kazni, prepovedi dela, omejena komunikacija itd.

Izhajajoč iz teh
premislekov, je bilo taborišče Casoli zaradi svoje strukture in funkcije
koncentracijsko taborišče za internirane (skrajšano "fašistično taborišče").
Odločitev za postavitev tabora v Casoliju je bila odvisna tudi od geografske
lege.
V poročilu
inšpektorja javne varnosti Roberta Falconeja z dne 27. aprila
1940 beremo :

 

"Najnevarnejše skupine
internirancev ali zaprtih oseb se lahko po možnosti pošljejo v občini Casoli in
Lama dei Peligni, ki se nahajata v goratem območju province, daleč od
najpomembnejših komunikacijskih poti in državne železniške proge."

Fašistično taborišče Casoli je imelo dve
različni obdobji internacije zaradi dveh različnih kategorij internirancev.
Imamo prvo "judovsko" obdobje taborišča, ki sega od 9. julija 1940, datuma
vstopa prve skupine 51 tujih Judov iz tržaškega zapora, do 3. maja 1942, datuma
vstopa skupine političnih internirancev, antifašistov, "nekdanjih Jugoslovanov"
premeščenih iz koncentracijskega taborišča Corropoli (pokrajina Teramo). Vse
Jude iz taborišča Casoli so premestili v taborišče Campagna v provinci Salerno.
Ta druga faza je trajala do 2. februarja 1944, datuma, ki je zabeležen v
dokumentu, ki še vedno potrjuje prisotnost 18 slovanskih internirancev, kar
priča o dejstvu, da je taborišče še naprej delovalo kljub premirju 8. septembra
1943. Med letoma 1940 in 1944 je skozi taborišče Casoli šlo skupno 218
internirancev: 108 tujih Judov, večinoma Avstrijcev, Nemcev, Poljakov in
Madžarov, ter 110 "nekdanjih Jugoslovanov", večinoma Hrvatov in Slovencev
"Julijanov, ki govorijo slovensko in/ali hrvaško".

Vir: campofascisti.it