DOLNJI SUHOR-Spomenik 14. diviziji - začetek bojne poti na Štajersko.

Spomenik je dal postaviti glavni odbor Zveze borcev Ljudske Republike
Slovenije 21. julija 1954. Načrt zanj je napravil arhitekt Franci Šubelj.

Zgodovinsko ozadje: 

      Štirinajsta divizija je nastala v juliju leta 1943 kot posledica
preoblikovanja slovenske partizanske vojske, kar je sovpadalo s preoblikovanjem
jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske, da bi se tako pred zavezniki uspela
dokazati kot legitimna vojaška sila v boju proti nacizmu in fašizmu. Vrhovni
štab Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Jugoslavije je na predlog
glavnega štaba NOV in PO Slovenije 27. junija 1943  potrdil ustanovitev 14. in
tudi 15. divizije, ki sta tako postali prvi diviziji na novo reorganizirane
slovenske narodnoosvobodilne vojske. V okviru 14. divizije je bilo nato
ustanovljenih več brigad, vendar so jo skozi preostanek vojne sestavljale tri -
Tomšičeva, Šercerjeva in Loška brigada (imenovana tudi Bračičeva). Od oktobra
1943 je bila divizija sestavni del 7. korpusa NOV in PO Slovenije, od konca
februarja 1944 do osvoboditve pa del četrte operativne cone, ki je pokrivala
Štajersko.

      Decembra 1943 je v dogovoru med vrhovnim poveljnikom Narodnoosvobodilne
vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije Josipom Brozom - Titom in
vodstvom slovenskega osvobodilnega boja nastala zamisel, da bi 14. divizijo
poslali na Štajersko z namenom okrepitve vojaške prisotnosti in da bi divizija
služila kot potreben temelj za širjenje tretjega slovenskega korpusa v
Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije. Narodnoosvobodilni boj se je na
Štajerskem namreč širil občutno počasneje kot v drugih slovenskih pokrajinah
saj je nemški okupator v letu 1942 osvobodilnemu gibanju na Štajerskem zadal več
težkih porazov. Kot zelo primeren razlog za napotitev tja je bila tudi
priložnost za znatno povečanje vojaške sile NOV; prisilna nemška mobilizacija
Slovencev v nemško vojsko je na Štajerskem proti koncu leta 1943 začela
izgubljati zagon in vojaški potencial bi bilo škoda izpustiti. Z občutno
močnejšo vojsko bi tako ob kapitulaciji Nemčije slovensko narodnostno ozemlje
bilo pod temeljitim nadzorom  Slovenije. Divizija naj bi začela z delovanjem v
Halozah, kjer osvobodilno gibanje sploh še ni bilo razvito, poleg tega pa je
pohod ponujal možnost elementa presenečenja za okupatorja. To sta bila glavna
dva razloga, zakaj je bila smer pohoda določena skozi Hrvaško.

      14. divizija je na pohod odšla 6. januarja 1944 iz Dolnjega Suhorja v
Beli krajini (takrat še Suhor). Že med enomesečnim pohodom skozi Hrvaško se je
okrog Zagreba zapletla v boje z ustaši; ko pa je pri Podčetrtku 6. februarja
prečkala reko Sotlo in s tem tudi mejo, so se začeli boji z Nemci. Ti so se
hitro organizirali, ji začeli postavljati zapore in jo obkoljevati. Spopad pri
Bučah v noči na 7. februar je naznanil začetek tritedenske nemške ofenzive proti
14. diviziji, v kateri se je slednja večkrat znašla v navidez nerešljivih
položajih, ko jo je sovražnik poskušal obkoliti in uničiti, in se na koncu
venomer uspela izvleči. Spopadi so potekali praktično vseskozi, divizijo pa so
dodatno pestili hud mraz, ki se je spustil tudi do 20 stopinj po ničlo; globok
sneg (ponekod celo do enega metra); obrabljena oblačila in obutev; tovor
poginulih živali, ki so ga morali nositi sami; in naraščajoče število ranjencev
ki so jih morali prenašati s sabo ali puščati pri kmetih ali v partizanskih
bolnišnicah, ker v okolici niso imeli na voljo osvobojenega ozemlja, kamor bi
jih pošiljali. Vse to je divizijo pripeljalo na skrajni rob fizičnih in
psihičnih zmogljivosti. Nemška ofenziva je od prvega spopada pri Bučah v noči na
7. februar trajala vse do 26. februarja, divizija pa se je morala vseskozi
prebijati iz nemških obkolitvenih obročev. Najhujše boje je bojevala na Graški
gori, imenovani tudi ''gora jurišev'', pri Belih Vodah pa je padel tudi
partizanski pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Da bi se izognila stalnemu nemškemu
pritisku, se je razdelila na štiri dele in uspešno pričakala konec ofenzive. En
del se je prebil na Pohorje, ostali v Mozirske planine.

       Potrebno je poudariti, da ji brez gmotne pomoči kmetij na območjih
Konjiške gore, Paškega Kozjaka, Šaleškega hribovja, Mozirskih planin
Kozjanskega in Pohorja ne bi uspelo vzdržati nemške ofenzive, saj je ob njenem
koncu bila že na koncu z močmi.

       Poglavitni razlog, da so Nemci končali ofenzivo je bila presoja, da so
divizijo uničili. Poleg tega je teren, po katerem se je gibala divizija, bil
težko prehoden in preobširen, da bi ga lahko Nemci v celoti obvladali. Še večjo
težavo je zanje predstavljala delitev divizije na več skupin, kar jim je
preprečilo, da bi jo v celoti obkolili in udarili po njej.

       Divizija se je na pohod odpravila s 1112 borci in borkami. Pohod skozi
Hrvaško je terjal 7 mrtvih, 29 ranjenih, 34 bolnih, 10 borcev pa je moralo
ostati v Kalniškem pogorju in stražiti odloženo strelivo. Ob tveganem prehodu
preko Sotle je v diviziji ostalo še 1025 borcev in bork. Ko je 26. februar
prišel h koncu in so boji ponehali, je diviziji ostalo skupno 440 borcev, dovolj
zdravih za boj (ok. 40%); ranjencev je bilo 305, medtem ko je število mrtvih
ujetih in pogrešanih znašalo 367 (skoraj tretjina). Na nemški strani je padlo
ali bilo ranjenih med 500 do 600 vojakov oz. petina njihove vojaške sile

      Divizija si je v manj kot dveh mesecih po koncu ofenzive že tako
opomogla, da jo je aprila leta 1944 sestavljalo skoraj dvakrat toliko borcev
kolikor jih je imela na voljo konec februarja. Vpliv njenega delovanja je čutila
vsa Štajerska, kajti intenzivnost osvobodilnega gibanja je naglo naraščala in
splošna mobilizacija je krepila enote 4. operativne cone in 7. korpusa NOVJ na
Dolenjskem. Boj je do osvoboditve bíla skupaj kar 22 mesecev in velja za simbol
narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem.

Viri: 

Marjan Žnidarič, Na krilih junaštva in tovarištva, Ljubljana 2009
str. 107 - 142, 379 - 386.

Božo Repe, S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega
naroda, Ljubljana 2015, str. 193.

EŠD 11208

Vodnik, 21, 22.

Pomniki naše revolucije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961, str.
193.

Viri slik:

Naložene z dovoljenjem avtorja fotografij, dostopne
na: http://spomeniki.blogspot.si/2012/05/dolnji-suhor-pri-metliki-spomenik-14.html

Podrobno o 14. diviziji na:

https://docplayer.si/176203532-Univerza-v-mariboru-filozofska-fakulteta-oddelek-za-umetnostno-zgodovino-magistrsko-delo-tina-lovrec.html

Pohod XIV.divizije na Štajersko

Da bi pospešili oboroženo vstako na Štajerskem, je Glavni štab NOV in PO
Slovenije v soglasju z Vrhovnim štabom poslal XIV. divizijo na Štajersko.

6. januarja 1944 so se Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva brigada , skupno
   1112 prekaljenih ter dobro oboroženih in opremljenih borcev in bork odpravilo s
   Suhorja in iz sosednjh vasi na pot.

 Po enomesečnem pohodu, preko rvaške je divizija v noči na 7. februar 1944
pri Sedlarjevem prešla Sotlo in stopila na tla Štajerske, kjer nato kljub
izredno neugodnim vremenskim razmeram v nepretrganem boju z veliko močnejšimi
nemškimi silami izpolnila svojo nalogo.XIV. divizija, 26. oktobra 1944
razglašena za udarno, 2. novembra 1951 pa za proletarsko, je bila z ukazom
Vrhovnega poveljnika oboroženih sil FLRJ (Federativna ljudska republika op.D.D.)
maršala Josipa Broza-Tita z 14. aprila 1953 preimenovana v XIV. proletarsko
divizijo Borisa Kidriča.

Spomenik ob cesti na Suhorju je odkril Glavni odbor ZB LR Slovenije 21.
julija 1954. Izdelan je bil po načrtu arhitekta Francija Šublja.

Vir: arhiv ZB NOB Metlika (83)

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Založba Borec, 1978, str.
138.

https://slov.si/doc/suhor_spomeniki.pdf