Antonu Lukancu

SIstory Ime in priimek: Anton Lukanc, Oče: Alojz, Mati: Antonija, Datum rojstva: 03. 10. 1922, Kraj rojstva: Podklanc, Kraj bivanja: Podklanc, Stara občina: Dravograd, Nova občina: Dravograd, Poklic (soc. status): študent, Datum smrti/izginotja: 00. 00. 0000, Kraj smrti/izginotja: Šidsko polje, Država pokopa: Srbija.

Slovenski bataljon je premeril skoraj vso sremsko fronto. Njegovi možji in fantji so marširali zdaj podnevi, zdaj ponoči, v snegu, mrezu in vetru, lačni, bosi, raztrgani. Tudi godrnjalji in kleli so, dokler niso spet zapeli.

V noči med 16. in 17. januarjem 1945 je bataljon zasedal položaje zapadno od Iloka, med Opatovcem in Sodinom. Straže in patrulje so mu varovala. Potrebna je bolažna čuječnost tik zahrbtnega, zagrizenega nasprotnika, ki se je v Sremu še krčevito upiral.

Na vzhodu se je pričelo že prav rahlo svetlikati jutro.
Kaj pa to? Kakor da v daljavi brnijo kamioni. Potem pa, kakor da škriplje sneg. Stopinje! Koraki! Brnenje motorjev!

Švabi so tu! Napadajo!
Rafali sekajo na naše položaje. Iz temine se izlušči belo pobarvan nemški tank, obdan z belo oblečenimi vojakmi. Brzostrelke in strojnice besno grgrajo. Tankovski topovi bruhajo ogenje in smrt. Bombe in granate zasipavajo utrjeni položaje. To je peklenska budnica!

Borci grabijo po orožju in se obupno branijo. Povelja komandirjev se v trušču komajda slišijo. Na juriš! Na nož! Prepozno …
Sovražniku je presenečenje uspelo na več mestih, kjer je skoncentriral premočne sile z obilno tehniko. Prebil je fronto tudi na krilu bataljona in ga pričel obkoljevati.

Ubogi fantji! Nobena hrabrost jim ni mogla pomagati, da ne bi na gosto popadali. Trija so s protitankovskimi bombami navalili na tank, a jih je smrt iz njega pometla po tleh. V bunkerju se obležal puškomitraljezec, ki je komaj zapustil šolske klopi. S svojo 'mašinco' se je podrl vrsto napadalcev, zdaj pa se je je še mrtev oklepal. V Beogradu je zanj trepetalo ljubečno materino srce. Mrtev je bil tudi komandant Dolšak.

'Umik! Nazaj! Reši se, kdor more!'
Preživeli borci so bežali po zasneženem polju. […]
Toda za preživelci so ostajala trupa. […]
Po tem spopadu je bataljon odpisal 77 mrtvih borčev, še več pa ranjenih, nekaj tudi ujetih.

Sremske poljane so pojila kri vsih narodov Jugoslavije, tudi slovenskih – v potrditev bratstva in enotnosti vsih.

Sremske poljane so postale drugi Doberdob, nov slovenskih fantov grob …"

Rudi Dobovišek-Kučej, iz prostovoljčevih zapisov, v: Fran Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 479, 480.

SEZNAM borčev in umrlih ranjencev slovenske prostovoljske brigade v Srbiji, vključene v I. krajiško brigado kot njen 5. bataljon:
[…] Lukanc Anton […]«

Fran Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941–1945, Maribor: Založba Obzorja, 1967, str. 480, 481.