Bašeljsko sedlo

Štab Kokrškega odreda je bil, skupaj z II. bataljonom tega odreda, nedaleč za
Bašeljskim sedlom.

Nemci so taborišče štaba bataljona napadli 13. julija 1942 pred četrto uro
zjutraj. Zaradi tega je bilo na Bašeljskem sedlu, Kališču, Zaplati in drugod tod
okoli polno Nemcev, na katere so navedeni trije naleteli istega dne sredi
dopoldneva, ko so iz ravnine nad Kranjem prišli naravnost na Bašeljsko sedlo.

Proti sedlu po južni strani so to dopoldne prihajali štirje borci. To so bili
Franc Vodopivec - Ciril, član PK KPS za Gorenjsko in prejšnji sekretar okrožnega
komiteja KO Kranj, Boris Ručigaj, novi mladinski okrožni sekretar, ki ga je
Franc Vodopivec vpeljeval v delo (oba iz Kranja), vodič Miha Bizjak iz Trboj in
kurir štaba 1. grupe odredov Ivan Pogačnik - Ivko. Prva dva je štab 1. grupe
odredov in PK KPS za Gorenjsko poslal v pomoč Kokrškemu odredu, nato pa bi odšla
pomagat naprej na Kamniško.

Ker so bili zjutraj še daleč stran, jutranjega streljanja na grebenu niso
slišali. Vedeli niso niti tega, da so bili Nemci tedaj že v strminah Storžiča
zato so se brezskrbno bližali grebenu.

Na Bašeljskem sedlu je bila že od nekdaj žična ograja, ki je preprečevala
divjadi prehod iz Jelendola na južna pobočja Storžiča. Ob strani so bile na več
mestih nameščene lesene letve.

Malo pod vrhom, pod Bašeljskim sedlom ob prehodu ograje, jih je nemški
mitraljezec, ki je bil v zasedi, pokosil z rafalom. Trije so bili pri priči
mrtvi - Franc Vodopivec - Ciril, Boris Ručigaj in vodič Miha Bizjak,  kurir
štaba 1. grupe odredov Ivan Pogačnik - Ivko  pa se je ranjen rešil, a je
kasneje, leta 1943 prav tako padel.

Miha Bizjak je bil doma iz Trboj.

Vodopivec - Ciril je bil ro­jen 27. 8. 1913 v Petelinju na Notranjskem. Bil
je delavec in že predvojni član KP in požrtvovalen borec. Padel je malo pred
svojim 29. rojstnim dnem.

Tretji, Boris Ručigaj, je bil še mnogo mlajši, saj je bil rojen 8. 7. 1923 v
Kranju, torej je padel star komaj 19 let. Bil je iz znane kranjske družine
sodavičarjev. Brat Božo, predvojni skojevec, je kot partizan padel že decembra
1941 v Poljanski dolini. Boris je bil vedno nasmejan mladenič, prijeten in
delaven. Bil je odličen smučar, velik talent v alpskih disciplinah, kjer se je
kosal s Tinčkom Mulejem, kot skakalec pa je postal mladinski državni prvak.
Vojna je vse to pretrgala in Boris se je z bratom Božom takoj vključil v NOB.
19. 2. 1942 je pred aretacijo pobegnil k partizanom in najprej postal borec
Selške čete. Dne 27. 3. 1942 je bil v bitki nad Crngrobom hudo ranjen v stegno
a je med zdravljenjem vseskozi deloval na terenu. Potem je postal četni
politkomisar, član okrožnega komiteja KPS Kranj pa je postal že januarja 1942.
leta.

Ručigajevo družino so 6. decembra 1942 pognali iz hiše, da bi jo izselili.
Oče Ernest Ručigaj se je upiral, zato so ga gestapovci ustrelili na hišnem
pragu, mater in hčeri Vero in Nado pa so odpeljali v Goričane in naprej na
Bavarsko. Starejša Vera je leta 1944 pobegnila iz bolniš­nice med koroške
partizane. Sin Božo je padel 25. decembra 1941 na Lavtarskem vrhu v boju z
Nemci, Jože Ručigaj, stric Boža in Borisa, pa je bil ubit na Rupi pod Ovčanovim
travnikom 19. marca 1944.

Pomniki NOB v občini Kranj, str. 57-58.

Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana: Borec, 1978, str. 217.

Planinski vestnik

Ploščo je dal vzidati občinski odbor ZB NOV Kranj v sodelovanju s Planinskim
društvom Kranj. Izdelana je bila po načrtu arhitekta Nandeta Jocifa. Avtor
napisa je Črtomir Zorec. Spominska plošča je bila odkrita 1. avgusta 1953.

EŠD 15817