Gestapovski zapori Stalag XVIII D (306)

Tu je bilo v letih 1941-1945 nemško ujetniško taborišče  ( sprva Stalag XVIII D oz. 306). Oktobra 1942 so STALAG XVIII D preoblikovali v t.i. Stammlager oz. Manschafts-Stammlager (osnovno taborišče za podčastnike in vojake)  in nato leta 1944 v  t.i. Gewehr Gewirkkschaft GV 1044 ,kjer so ujetnike uporabljali za vojaško proizvodnjo.

Staro  skladišče CARINARNICE je  po  zaslugi vztrajnosti tov. Eduarda Vedrenjaka  od 8 Julija 2014 odprto kot muzejski prostor mednarodnega pomena ( MRC Maribor ) , saj so tu trpeli ljudje različnih evropskih narodov ob pošastni uničevalni vnemi nemškega okupatorja.

Tu so nacisti zbirali na tisoče prisilnih delavcev, za njimi pa so kmalu, julija 1941, zasedli barake britanski vojni ujetniki, zajeti v Grčiji. Na vrhuncu zasedenosti ,  1 Januarja 1942 je v taborišču životarilo in umiralo 15.600 jetnikov . Oktobra 1942 so ga problikovali v t.i. Stammlager.

Večino ujetnikov STALAGXVIII D  so po zaprtju razposlali v druga taborišča , zato se število smrti v tem taborišču niti približno ne  ujema s številom jetnikov. Usode prerazporejenih jetnikov niso raziskane .

V dokumentih nemške vrhovne komande je bilo prvič omenjeno 1. junija 1941, ko je v taborišču bilo 3.838 jugoslovanskih in 208 britanskih vojnih ujetnikov.V obdobju med septembrom in decembrom 1941 so nacisti v Stalag XVIII D pripeljali 1.432 sovjetskih vojnih ujetnikov. 1. januarja 1942 jih je bilo v taborišču že 5.192. Okupator jih je nastanil v carinskem skladišču.Ujetnike  so jih hranili z neoprano odpadno zelenjavo in podobnim, da so umirali od lakote , epidemij in pretepanj. Do aprila 1942 jih je 2.000 umrlo v skladišču, 300 preživelih so odpeljali v bližino Dravograda, kjer so hitro pomrli ob delu. Oktobra 1941  je umiralo dnevno okrog deset ljudi.

Razmere v katerih so morali živeti sovjetski vojni ujetniki v Mariboru se po grozovitosti niso prav nič razlikovale od razmer v najhujših nacističnih koncentracijskih taboriščih Dachau, Auschwitzu, Mauthausnu in drugih.

Preminule so  pokopavali angleški vojni ujetniki iz sosednjih barak. To je bilo kazensko delo uvedeno že zaradi majhnih prekrškov, nevarno pa zaradi grozljivih higienskih razmer. G. Vedrenjak je pridobil  pričevanje tedaj ( l.2009) še živega nekdanjega ujetnika, ki  je to delo opravljal. Umrle Ujetnike ( prebivalci SZ vseh narodnosti , večinoma Ukrajinci)  so morali polagati v lesene zaboje in jih voziti v bližnje izkopane jame med železnico in Stolnim vrhom. Civilisti so jih takoj posipali z živim apnom.

EŠD 30244

Muzej sovjetskih ujetnikov. Svobodna beseda 58 (2020), 6.

Eduard Vedrenjak : OD POBUDE DO NAMERE ( STALAG XVIII-D) ; 2010

Helena Ponudič Štalag 18D ( Raziskovalna naloga v okviru programa Mladi za Napredek Maribora ; 2015 ) 

Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj  (1997) 

Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne Maribor