Euthanasie-Mahnmal am Gelände des Klinikums Klagenfurt/Celovec

V nacionalnem sovražnem režimu so ljudje z telesnimi ali duhovnimi ovirami bili obravnavani kot „življenjsko nič“ in sistematično zavračani. V kliniki Klagenfurt v obdobju med leti 1941 in 1945 je zdravstveno osebje ubili najmanj 700 pacientov, 733 dodatnih pacientov pa je bilo v štirih smrtnih vozilih leta 1940 in 1941 deportiranih v zavarno ustanovo Hartheim v Primorsko in tam ubiti. Poleg tega so v kliniki izvajali prisilne sterilizacije in aborcije pri ljudi, ki so bili glede na ideologijo nacionalsocialističnega režima ocenjeni kot „genetsko ovirani“, „razširjevano manj vredni“, „nezakonitni“ ali „neželjeni delavci“. Leto 1988 so na iniciativo zdravstvenih delavcev klinike v parku pred zgradbo psihijatrije razkrili spominsko znamko v obliki belih marmernih figur, imenovanih „Žena, ki žali“. Na začetku 2000-ih so na iniciativo primarja Herwiga Oberlerchnera dodali informacijsko ploščo o dogodkih nacionalsocialistične eutanasije v Kärnten.