Spomenik Ludvik Ogrizek in Edo Tominc, Hruševje

Ludvik Ogrizek in Edo Tominc sta že pred vojno
emigrirala v Kranj in od tam odšla leta 1941 v partizane. Bila sta udeleženca
znamenite Dražgoške bitke.

Ogrizek je bil eden
izmed vidnih organizatorjev TIGRA. Njegova povezava s posameznimi tigrovci je
segala od Koč in Rakitnika do Landola. Deloval je pod vodstvom Danila Zelena in
zaradi najrazličnejših akcij je moral zbežati že leta 1934 v Jugoslavijo.
Zaposlil se je v neki tovarni v Kranju, kjer se je povezal s številnimi
primorskimi emigranti. Večina je bila levo usmerjena, zato je odšla že leta 1941
v partizane, največ v Cankarjev bataljon na Gorenjskem. V bitki pri Udin borštu
je bil 16. 4. 1942 zajet in odpeljan v Mauthausen, kjer je leta 1945
umrl.

Po spominih Danila
Milharčiča:

[..] Tu je kmalu
vzniknila Tigrovska trojka oz. četvorka. Tudi vas je bila zavedna in če je bilo
potrebno, so brez težav dobili pomoč. Ker so bili aktivni, je oblast takoj
izvedela zanje. Dva od teh sta bila zaprta po 5 let. Ludvik Ogrizek je
pravočasno odšel leta 1934 čez mejo, drugega pa oblast nikoli ni odkrila, čeprav
je bil vseskozi aktiven. 1939 je odšel v Slovenijo Edvard Tominc, star 18 let
ker tu ni mogel dobiti nobenega dela. V Kranju sta z Ogrizkom dobila delo v
tovarni, stanovala pa na vasi. Aprila 1941 nista hotela več delati v
tovarni, češ da okupatorju ne bosta služila. Raje sta šla na podeželje in za
hrano služila pri domačih ljudeh. Ludvik je bil kovač.

Ko se je formiral
Cankarjev bataljon, sta se takoj  pridružila in se bojevala v dražgoški
bitki.  Dva dni po Dražgoški bitki so Nemci napadli Cankarjev bataljon na
Mošenjski planini, med padlimi je bil tudi  20-letni Edvard Tominc. Ko je
žalostno novico izvedela mati Šimcova, je hkrati dobila obvestilo, da na
Gorenjskem Nemci pozaprejo vse sorodnike partizanov in da je verjetno tako tudi
v Italiji. A mati je rekla (dobesedno): »Ti črni hudiči ne bodo zvedeli za mojo
srčno bolečino.« Naslednji dan je šla v Postojno, si kupila rdečo-rožasto
naglavno ruto in jo nosila do konca vojne. Imela je tri sinove. Ko je drugi sin
Silvo imel 17 let, mu je rekla: »Zdaj že lahko nosiš puško, pojdi v partizane.
Pazi na svojo glavo, a bodi junak! Če moreš, maščuj mi prvorojenega sina
tvojega brata.«